Ob nedavnem nasilju Romov na Dolenjskem je občinska svetnica mestne občine Novo mesto očitala Golobovi vladi: »bolj kot ljudi, ščitite ljubljanske nutrije in kočevske medvede«. Izjava pove vse, saj vemo, da so zaradi nutrij in medvedov že odleteli, niti ne slabi, ministri Golobove vlade. V nadaljevanju pa nekaj več o aktualnem stanju na področju zveri v Sloveniji.
Vse od prvih zakonov še iz časa Marije Terezije je veljalo, da so zveri, predvsem medved in volk, ter divji prašič za kmetijstvo škodljivci, pridelava hrane je imela prednost. Upravljanje z zvermi je bilo dobro urejeno, saj je bil odstrel medvedov in volkov prost na večini teritorija današnje Slovenije, nagrade upleniteljem volkov so se izplačevale še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Število zveri so držali na kratko, njihov habitat je bil omejen predvsem na območje Kočevskega.
S procesom vstopanja Slovenije v Evropsko unijo smo morali uskladiti naše predpise s predpisi Unije, med katerimi je bila tudi habitatna direktiva. Ta opredeljuje celo paleto živalskih in rastlinskih vrst kot zavarovane vrste, med njimi tudi volka, medveda in risa, ki so bili opredeljeni kot strogo zavarovane vrste.
Od tu naprej pa se začne, za nas kmete in rejce odvijati uničevalski proces, ki ga je normalnemu človeku na podeželju težko razumeti. Habitatna direktiva navaja množico drugih strogo zaščitenih živalskih vrst, zakaj ravno medvedu in volku, ki povzročata podeželju največjo bolečino, toliko pozornosti?
Kaj poganja to evforično zaščito velikih zveri?
Interesne skupine, ki so lobirale za strogo zaščito in narekovale zakonodajo so vedele, da so zveri za njih lahko bogat vir davkoplačevalskega denarja brez odgovornosti. EU je začela razpisovati tako imenovane »Life« projekte podprte z evropskimi sredstvi, precej denarja je dodal še državni proračun. Najprej so se vrstili projekti za širjenje zveri, nato projekti za »sobivanje« zveri in človeka, nato projekti za genske raziskave ipd. V Sloveniji smo za zveri po javno dostopnih podatkih zapravili težke milijone, na evropski ravni pa še tisočkrat krat več. Zakaj družba tolerira da se davkoplačevalski denar, pridobljen tudi s trdim delom podeželskega človeka, vrača na podeželje v obliki projektov, ki uničujejo stoletni trud dela na zemlji naših prednikov?
Odgovor najdemo v prikritem izkoriščanju karizmatične narave medveda in volka. Plišastega medvedka že dojenčku položimo v zibelko in otroku že zelo zgodaj vcepimo dojemanje medveda kot prijazno živalco naših gozdov. Spomnimo se reklamiranja volka v času olimpijskih iger v Sarajevu, kjer se »Vučko«, maskota iger, v Sarajevu prodaja kot spominek še danes. Na to karizmo zveri igrajo paraziti, prejemniki javnega denarja, saj je javno mnenje in posredno politiko, ki sledi javnemu mnenju in deli denar, lahko pridobiti na svojo stran s tako romantičnim prikazom nevarnih zveri. Z nobeno drugo zaščiteno vrsto, na primer za biotsko raznovrstnost in pridelavo hrane veliko bolj pomembnimi divjimi opraševalci, se ne da služiti denarja na enak način. Pri tem se porabniki tega »Judeževega« denarja, ne ozirajo na nepopravljivo škodo, ki jo povzročajo naravi in nam na podeželju. Mi smo za njih »kolaterarna« škoda.
Nekontrolirano širjenje in razmnoževanje zveri povzroča, da se zveri vedno pogosteje pojavljajo tudi blizu urbanih naselij, da izgubljajo strah pred človekom in da se na področjih Unije z visoko gostoto zveri, poleg pokolov domačih živali, pojavljajo tudi človeške žrtve. Medved in volk sta močnejša od človeka če ta ni oborožen. Po aktualnih podatkih je na območju Slovenije okrog 1100 medvedov in 130 volkov. Nedavno je medved v Trentinu v Italiji ubil mladega fanta v bližini svoje hiše. Njegov oče je na pogrebu dejal: »Za smrt mojega sina ni kriv sin in ne medved, krivi so odločevalci, ki so stanje na področju zveri pripeljali do te točke.«
Da Slovenija nima več izgovora, češ »Evropa to zahteva« in da lahko upravljanje zveri vrne nazaj v razumno stanje, pričata vsaj dve dejstvi: Prvič, v Sloveniji je gostota zveri na km2 približno 40 x večja kot na primer v skandinavskih državah, pa vendar tam redno, vsako zimo, izvajajo redukcijski odstrel zveri z namenom vzdrževati stalež, ki še zagotavlja njihov trajnostni obstoj. In drugič, Evropska unija je junija 2025 znižala varstveni status volka, ki ni več strogo zavarovana vrsta. Torej je napočil čas, da oblast prizna zgrešeno smer »zaščite« zveri in povrne njihovo upravljanje na preizkušene metode izpred nekaj 10 let.
Opozoriti velja tudi na deviantne tožbe »naravovarstvenih« organizacij, s katerimi preprečijo izvrševanje načrtovanega letnega odstrela zveri. Pri tem naše sodišče, pa tudi evropska sodišča, praviloma ne odločajo vsebinsko, ampak procesno. Jasno se pokaže kako šibke so kompetence sodišč, da bi vsebinsko tehtala razloge za in proti odstrelu. Ob pomanjkanju tega znanja sodišča lažje najdejo »kakšno vejico v tekstu na napačnem mestu« in rečejo »NE«, ker se s tem izognejo vsebini in nič ne tvegajo. Za sodbo z »DA« je potrebno znanje in kompetence z argumentacijo, ki pa jih sodišča praviloma nimajo. Torej tudi na tem področju imamo v sistemu hude anomalije, saj se v praksi izkaže, da namesto strokovnjakov naravovarstvenega področja o zvereh odločajo laični romantični »naravovarstveni« aktivisti brez znanja, brez strokovnih kompetenc in brez praktičnih znanj iz področja prostoživečih živali. Odločanje o zvereh se je iz stroke preselilo v politični populizem, pogosto začinjen z levičarskim aktivizmom, kar škodi ljudem in naravi sami.
Pozitivno je, da se v evropski in slovenski družbi vedno pogosteje oglaša glas razuma s strani skupin, ki o naravi res nekaj vedo, bodisi na znanstvenih in strokovnih temeljih ali zaradi bivanja in delovanja v njej. Na Biotehniški fakulteti skupina strokovnjakov opozarja, da smo s sedanjo politiko upravljanja zveri popolnoma zašli iz strokovnih osnov v politično odločanje. Tudi Lovska zveza Slovenije in lovci bijejo plat zvona, saj argumentirano ugotavljajo, da nestrokovno upravljanje ruši občutljiva razmerja med populacijami prostoživečih živali. Ustanavljajo se civilne iniciative, ki opozarjajo, da je pritisk zveri dosegel nivo, ki ljudem onemogoča normalno življenje. Pred nekaj leti je 54 nevladnih organizacij s področja kmetijstva podpisalo peticijo proti širjenju zveri. Ocena je, da preko članov in njihovih družinskih članov za njenimi zahtevami stoji pol milijona, ali četrtina Slovencev. Peticijo sem imel priložnost predstaviti v evropskem parlamentu in ponosen sem, da je bila peticija tudi ena od pomembnih kamenčkov v mozaiku prizadevanj za uspešno zmanjšanje statusa zaščite volka v EU.
Ob poznavanju upravljanja z zvermi pred vstopom Slovenije v Unijo in ob poznavanju smeri sprememb upravljanja v drugih državah članicah, se dokaj jasno nakazujejo naslednja štiri temeljna področja, ki zahtevajo hitre spremembe za dolgoročno »sobivanje« in naravno ravnovesje.
- CONACIJA
V evropski habitatni direktivi so navedene zveri, za katere morajo države članice vzpostaviti sistem varstva na njihovem naravnem območju razširjenosti. Zgodovinsko izpričano je to območje JV Slovenije, kjer slovenska populacija predstavlja najbolj SZ del (štrcelj) dinarskih populacij zveri. To območje naj se opredeli kot osrednje območje. Upravljanje tega dela populacije na teritoriju Slovenije je nujno potrebno vzpostaviti skupaj s Hrvaško in ostalimi balkanskimi državami kot eno skupno povezano populacijo. Upravljanje naj temelji na trajnostnem principu z vzdrževanjem ustrezne številčnosti. V prid temu govorijo dejstva, da je to območje z največjimi sklenjenimi kompleksi gozdov, da je večina tako gozdnih kot kmetijskih zemljišč v državni lasti in da so upravljalci lovišč lovišča s posebnim namenom, ki so bila ustanovljena prav za te namene. Področje je redko naseljeno, značilna zanj so strnjena naselja, brez za divjad neprehodnih prometnic. Večina kmetov in kmetijskih podjetij predstavlja večje najemnike kmetijskih zemljišč v državni lasti, s površinami in številom GVŽ, neprimerljivimi s kmetijami v kraškem, predalpskem in alpskem prostoru. Na takih kmetijah – farmah, je tehnično in ekonomsko bolj vzdržno vzpostaviti ustrezne načine varovanja pred zvermi. Seveda pa je kmetom potrebno vložke za varovanje in izpad dohodka ustrezno povrniti, bodisi z olajšavami v zakupnih pogodbah ali v odškodninskem sistemu in jih za »sobivanje« z zvermi dodatno stimulirati, da bo kmetijska zemlja ostala obdelana.
Okrog osrednjega območja naj se določi ožje robno območje, kjer se reprodukcija zveri ne dovoljuje, tolerira se izjemna prisotnost. Vsa ostala področja znotraj Slovenije morajo ostati prosta zveri, reprodukcija se ne dovoljuje. Reprodukcijska povezava populacij preko alpskega prostora je nesprejemljiva.
- URAVNAVANJE ŠTEVILČNOSTI
Vsi preprečevalni ukrepi za zmanjšanje škod odpovedo, če je številčnost zveri prevelika (Vir: Lovec kot kmet in gozdar, Blaž Krže, LZS 1997). Utopične ideje romantičnih »naravovarstvenikov« o samoregulaciji zveri na evropski celini že stoletja ne delujejo več! Edini realni način uravnavanja številčnosti zveri je torej odstrel. Populacije zveri naj se zmanjšajo na raven referenčnega leta sprejetja uredbe o habitatnih tipih (na primer 450 – 550 osebkov za medveda in do 5 tropov oz. do 30 volkov). Odstrel naj se povsod izvaja v skladu z etičnim kodeksom slovenskih lovcev, v osrednjem območju skladno z upravljavskimi načrti, v robnem območju z odvračalnimi načini lova, izven robnega območja pa brez omejitev.
- ODŠKODNINSKI SISTEM
26. člen Ustave RS pravi, da je lastnik odgovoren za škodo, ki jo njegova lastnina povzroči na tuji lastnini. Lastnik domačih živali je kot dober gospodar dolžan poskrbeti, da njegova lastnina ne dela škode na tuji lastnini. Z zvermi upravlja država, torej se odgovornosti lastnika ne more izogniti, sicer bi za lastništvo veljala ustavno sporna dvojna merila. Država mora torej prevzeti polno odgovornost, tako za preventivne stroške varovanja, kot za materialno in nematerialno škodo kot posledico pokolov zveri. Pojem »ponavljajoče« škode je za podeželje, še posebej za oškodovanca, nesprejemljiv! Pojem »resna škoda« (16. člen direktive) je potrebno obravnavati iz vidika oškodovanca! Lastnika domačih živali, katerega proizvode kmetovanja (živina, pridelki…) bi obremenili s temi dodatnimi stroški, bi država postavila v podrejeni položaj nelojalne konkurence napram lastnikom, ki teh bremen nimajo, kar prepoveduje 74. člen Ustave RS. Zaradi pokola domačih živali so ogroženi ohranitveni in razvojni cilji kmetije, porušeni so rejski cilji, člani kmetije pa izpostavljeni duševnim bolečinam. Noben kmet ne bo redil živine za hrano zverem in povračilo škod. Odvija se tihi proces opuščanja planin, zmanjševanja živine, zaraščanja in izgube kulturne kmetijske krajine, ki je prepojena z znojem naših prednikov.
Deležniki, ki zagovarjajo zveri se pogosto pohvalijo s prikazi upadanja škod, češ, naše delo daje rezultate, vendar je upad škod predvsem posledica opuščanja pašništva in upadanje števila živine. Če interpoliramo tak trend v prihodnost, bomo kmalu prišli do presečne točke: nič kmetov = nič pašnih živali = nič škod in zagovorniki zveri bodo ugotovili: Uspelo nam je!
- SPREMEMBA ZAKONODAJE IN VKLJUČENOST PRIZADETE JAVNOSTI
Posebnosti razpršene poseljenosti slovenskega podeželja zahtevajo prilagojeno upravljanje. Zaradi kritičnega vpliva prisotnosti zveri na lokalno okolje, morajo ključne pravne in upravljavske dokumente obravnavati in potrjevati lokalne skupnosti na področjih osrednjega in robnega območja.
EU habitatna direktiva zahteva, da države članice uskladijo svoj pravni red skladno z dejstvom, da volk ni več strogo zaščiten in da so zveri v Sloveniji v ugodnem stanju. Pri spremembah zakonodaje naj se zasledujejo zahteve Ustave RS. Z namnožitvijo zveri so podeželju kratene ustavne pravice enakosti, med drugim svoboda gibanja (32. člen Ustave RS), pravica do varnosti (34. člen Ustave RS), pravica do gospodarskega, kulturnega in socialnega napredka (71. člen Ustave RS). Po Zakonu o kmetijstvu je kršena pravica do opravljanja kmetijskih opravil (102. člen), priča smo neopravičenemu oviranju kmetovanja (103. člen).
Zaključek
V času evforične zaščite zveri se je vzpostavila kompleksna zakonodaja, ki je dala osnovo črpanju davkoplačevalskega denarja in posledično ustvarjanju na desetine delovnih mest z negativno dodano vrednostjo. Tesno prepletene in povezane interesne strukture uradnikov na ministrstvih, po raznih zavodih in nevladnih organizacijah se in se bodo upirale ključnim spremembah pri upravljanju zveri, saj se zavedajo, da jih ogroža enostavna formula: Ni zveri = ni denarja! Njihov odpor je do neke mere razumljiv, saj morajo s svojo plačo preživeti svoje družine in jim te službe predstavljajo materialno eksistenco. Tukaj pa se pričakujejo odgovorna ravnanja delodajalcev, ki so privabili in nastavili na ta delovna mesta ljudi različnih profilov, da so preko njih zagotavljali večji finančni »budget« in vpliv svojih asociacij. Sedaj imajo odgovorni managerji priložnost, da evforično ustvarjena delovna mesta prekvalificirajo v delovna mesta z dodano vrednostjo, ki bodo v korist družbi in v veselje zaposlenim.
Mag. Stanislav Bergant
gorski ekološki kmet,
Sindikat kmetov Slovenije
