Družinske kmetije v Slovenski Istri

V nedeljo, 29.7.2018, ob 10. uri je v prostorih Zadružnega doma Bertoki potekal sedmi dogodek v sklopu projekta Družinske kmetije – Temelj ekonomskega in socialnega razvoja podeželja.

Definicija družinske kmetije se uporablja v zakonodajnih okvirjih, na žalost pa nimamo osnovne zapisane definicije, ki bi opredelila njen socialnogospodarski in formalnopravni položaj. Pravni okvir torej ni določen, kar je za trdnost in razvoj družinskih kmetij zelo slabo, in nudi državi preveč možnosti za neustrezne prilagoditve in ukrepe.

Naše ozemlje je pretežno podeželsko, o čemer priča tudi dejstvo, da več kot 50 % prebivalstva živi na podeželju. Naše podeželje je v primerjavi s tujino zelo poseljeno. Okoli 80 % slovenskega podeželja pa obdelujejo družinske kmetije. Podeželje pa niso le kmetije, temveč celotna kulturna krajina, njegov videz, poseljenost in nenazadnje turizem, od katerega živi ne le lokalno, temveč tudi celotno slovensko gospodarstvo.

Družinske kmetije skrbijo za videz podeželja – lokalno okolje v veliki meri urejajo namreč prav oni, s čimer dodajajo k javnim dobrinam in s tem prinašajo veliko dodatno vrednost okolju in pri skrbi za okolico razbremenjujejo javne službe.

Iz socialnega stališča pomeni družinska kmetija gospodarstvo, na katerem delajo in živijo dve ali več generacij družinskih članov, ki so med seboj sorodstveno povezani ali poročeni. Družinski člani opravljajo kmečka opravila in s tem posledično zagotavljajo kapital družinskemu kmetijskemu gospodarstvu. Lastništvo in upravljanje družinskega kmetijskega gospodarstva je med generacijami prenosljivo v časovnih presledkih. Na delovnopravnem področju se je kot izhodiščna izpostavila težava statusne neurejenosti kmetijskega gospodarstva, ki je organizirano kot kmetija. Družinske kmetije igrajo bistveno vlogo v pridelavi hrane za lokalno prebivalstvo, česar se vse premalo zavedamo. Lokalna pridelava hrane je bila v vsej zgodovini človeštva strateškega pomena, kar pa danes čedalje bolj izgublja pomen.

Cilj mora biti delo na pomenu in spodbudi pridelave lokalne hrane, ki omogoča kratke dobavne poti, ki so ne samo konkurenčna prednost, temveč omogočajo, da hrana vsebuje vsa potrebna hranila in minerale in s tem prispeva k zdravemu prehranjevanju lokalnega prebivalstva, posledično pa tudi k večjemu zdravju ljudi, ki je prioriteta in hkrati ena največjih dobrin prebivalstva. Minerali, rastline lokalnega okolja, so namreč izrednega pomena, vsebujejo lokalne organizme, ki so jih lokalna telesa navajena – prehranska varnost bi torej tudi morala biti ena izmed ključnih točk razvoja slovenskega gospodarstva.

Po uvodni predstavitvi obravnavane problematike so se nam pri okrogli mizi v razpravi pridružili ga. Jožica Bolčič, predsednica zadruge KZ Agrarija Koper, g. Avrelijo Bonin, vodje območne enote KGZ Koper in g. Jožef Pino Klabjan, regijski predstavnik Sindikata kmetov Slovenije.

Gospa Bolčič, predsednica Agrarije Koper, za družinske kmetije vidi precej otežene razmere na trgu v primerjavi s samimi začetki na njihovi družinski kmetij pred nekaj desetletji. Poudarja učinke globalizacije, ki ustvarjajo precej neusmiljen trg – predvsem za mlade kmetovalce, prevzemnike. Na njihovem področju je stvar še posebej otežena zaradi dejstva, da se težko pridobi zemljišča, katerih velik del na Obali še ni razrešen zaradi postopka denacionalizacije, to so dobra zemljišča, ki so zaraščena. Pridobitev obdelovalnih zemljišč je osnovni pogoj za razvoj in delovanje kmetij. V Agrariji Koper, ki povezuje tržne pridelovalce in je dnevno povezana z družinskimi kmetijami, svojim članom, ter tudi nečlanom, zagotavljajo odkup pridelka in redno plačilo (po potrebi tudi vnaprej), nakup repromateriala in na ta način podpirajo same družinske kmetije. V zadnjih dveh letih opažajo rast proizvodnje. Gospa Bolčič meni, da morajo biti glavni poudarki na ureditvi problematike kmetijskih zemljišč in ureditvi težav z divjadjo, hkrati pa Sklad kmetijski zemljišč in gozdov RS poziva, naj bo bolj prijazen do kmetov, ki imajo tržno pridelavo in nujno potrebujejo nova kmetijska zemljišča.

Gospod Bonin v svoji regiji vidi največjo težavo v razdrobljenosti zemljišč in s tem oteženem kmetovanju, zadnja leta pa se je pojavila tudi velika težava s pojavom divjadi ter procesom zaraščanja območij, katerih denacionalizacijska vprašanja niso rešena. Zaradi povečanega pojava divjadi kmetje utrpijo veliko škodo pri izgubi pridelka, investicije v zavarovanje ozemlja proti divjadi pa so previsoke in so za kmete prevelik strošek, hkrati pa predstavljajo tveganje za samo uspešnost zavarovanja območja. Davek je namreč treba plačati v vsakem primeru – ali pridelek je ali ga ni. V Slovenski Istri je prišlo tudi do velikega upada živinoreje, ki je skorajda ni več. Govorimo o spremembah v načinu kmetovanja, vendar je izguba živinoreje za to območje velika težava, povezana z zaraščanjem, prihodom divjadi in posledično celo zveri. Na KGZS si želijo sprememb na področju statusa družinskih kmetij in gospod Bonin poziva stroko k pripravi ureditve tega področja.

Gospod Klabjan se kot kmet in kot regijski predstavnik SKS zavzema za področje ureditve družinskih kmetij in si želi aktivne in uspešne kmetijske politike, ki bi uredila pereča področja znotraj pojma družinske kmetije. Poudarja tudi, da je treba zavarovati obmejni pas, za katerega bi bilo treba pripraviti skupno vseslovensko strategijo za obmejno območje. Sindikat opozarja na pereče teme in se zaveda, da bi bilo treba spremeniti določene zakone. Osebno pa je tudi malo zadržan in skeptičen do posameznih mladih prevzemnikov, ki so prejemniki spodbud, kajti boji se, da dolgoročno ne bodo vztrajali v kmetijstvu. Poziva državo, naj ne zanemari kmetov, ki niso proti davkom, želijo si le normalnih pogojev.

V vsesplošni razpravi so kmetje izpostavili, da politika ne spremlja problemov predelave in ne ponuja rešitev. Opozorili so na stare zakone, ki ne delujejo oziroma niso prilagojeni trenutnim razmeram in razvoju kmetijstva. Zakonodaja se namreč večkrat križa ali sama sebi nasprotuje, kar zavira razvoj. Politiki tudi očitajo, da ne spremlja in spodbuja razvoja kmetijstva, temveč uvaja zgolj omejitve, ki jih kmetijstvu postavlja dnevno in z vseh strani. Mladim je treba dati možnost za preživetje v kmetijstvu v obliki enakovrednega delovnega mesta in dohodka, ki ga lahko zaslužijo drugje s svojo izobrazbo, kajti njihova miselnost se je spremenila in temu bi morala slediti tudi kmetijska politika. Eden izmed gostov je izpostavil, da bi bilo treba povečati obstoječe kmetije, da bi zagotavljale preživetje vsaj enega na kmetiji, ne pa ustvarjati novih, majhnih kmetij. Sprašuje se namreč, ali se bodo lahko mladi kmetje brez zaledja sploh postavili na noge.

 

Sedma okrogla miza se je zaključila s sklepnimi mislimi, ki bodo pomagali projekt voditi dalje in ga usmeriti na pot rešitve najbolj problematičnih področij, za kar si prizadevamo s samim projektom.


Nazaj