V Biotehniškem centru Naklo, odvil drugi dogodek v sklopu projekta -Družinske kmetije – Temelj ekonomskega in socialnega razvoja podeželja.

Definicija družinske kmetije se uporablja v zakonodajnih okvirjih, na žalost pa nimamo osnovne zapisane definicije, ki bi opredelila socialni-gospodarski in pravno formalni položaj le-te. Pravni okvir torej ni določen, kar je za trdnost in razvoj družinskih kmetij zelo slabo in nudi državi preveč možnosti za neustrezne prilagoditve in ukrepe.

Naše ozemlje je pretežno podeželsko, k čemur priča tudi dejstvo da več kot 50% prebivalstva živi na podeželju. Naše podeželje je v primerjavi s tujino zelo poseljeno. Okoli 80% slovenskega podeželja pa obdelujejo družinske kmetije. Podeželje pa niso le kmetije temveč celotna kulturna krajina, njegov videz, poseljenost in nenazadnje turizem od katerega tudi živi ne le lokalno temveč celotno slovensko gospodarstvo.

Družinske kmetije skrbijo za videz podeželja – lokalno okolje v veliki meri urejajo namreč prav oni s čimer dodajajo k javnim dobrinam in s tem prinašajo veliko dodatno vrednost okolju in razbremenjujejo javne službe pri skrbi za okolico.

Iz socialnega stališča pomeni družinska kmetija gospodarstvo na katerem delajo in živijo dve ali več generacij družinskih članov, ki so med seboj sorodstveno povezani ali pa poročeni. Družinski člani opravljajo kmečka opravila in s tem posledično zagotavljajo kapital družinskemu kmetijskemu gospodarstvu. Lastništvo in upravljanje družinskega kmetijskega gospodarstva je med generacijami prenosljivo v časovnih presledkih. Na delovnopravnem področju se je kot izhodiščna izpostavila težava statusne neurejenosti kmetijskega gospodarstva, ki je organizirano kot kmetija. Družinske kmetije igrajo bistveno vlogo v pridelavi hrane za lokalno prebivalstvo, česar se vse premalo zavedamo. Lokalna pridelava hrane je bila v vsej zgodovini človeštva strateškega pomena, kar pa danes čedalje bolj izgublja pomen. Dejstvo, da izgubljamo na strateškem področju pridelave hrane je zastrašujoče in bi moralo biti prioriteta našega gospodarstva. Zavedati se je namreč potrebno dejstva, da ima lahko že 14-dnevna izolacija od svetovnega gospodarstva in njegove hrane pogubne posledice za slovensko prebivalstvo.

Cilj mora biti delati na pomenu in spodbudi pridelave lokalne hrane, ki omogoča kratke dobavne poti, ki so ne samo konkurenčna prednost temveč omogočajo, da hrana vsebuje vsa potrebna hranila in minerale in s tem prispeva k zdravemu prehranjevanju lokalnega prebivalstva, posledično pa tudi k večjemu zdravju ljudi, ki je prioriteta in hkrati ena največjih dobrin prebivalstva. Minerali, rastline lokalnega okolja so namreč izrednega pomena, vsebujejo lokalne organizme, ki so jih lokalna telesa navajena – prehranska varnost bi torej tudi morala biti ena izmed ključnih točk razvoja slovenskega gospodarstva.

Po uvodni predstavitvi obravnavane problematike, so se nam pri okrogli mizi v razpravi pridružili g. Stanislav  Bergant, kmetovalec, g. Mitja Kadoič, direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj, dr. Marijan Pogačnik, direktor Biotehniškega centra Naklo ter g. Jernej Redek, strokovni tajnik Sindikata kmetov Slovenije.

Udeleženci razprave vpetost družinske kmetije v lokalno okolje vidijo precej podobno. Dr. Pogačnik izpostavlja, da v sklopu svojega izobraževanja ponujajo programe, ki bodoče kmetovalce pripravljajo in izobražujejo za gospodarjenje v okolju, ki ga imenujemo družinska kmetija. Sami neposrednega stika z družinskimi kmetijami sicer nimajo, vendar na to delo pripravljajo bodoče mlade prevzemnike. G. Pogačnik opaža trend zadnjih let, ki kaže, da se njihovi dijaki v večjem številu zaposlujejo znotraj njihovih družinskih kmetij neposredno po šolanju. Mladi so namreč izredno zainteresirani za delo v kmetijstvu. V njihovem centru nudijo tudi programe, ki omogočajo prilagajanje programov trenutnim razmeram, kar jim omogoča hitre prilagoditve trenutnim potrebam.

1. Kadoič povzame, da je večina njihovega dela povezana s tehnološkim svetovanjem družinskim kmetijam. Opažajo, da je pri njihovem delu premalo poudarka na socialnem svetovanju, ko prihaja do samega prenosa kmetij na mlajšo generacijo. Kmetijsko gozdarski zavod Kranj, kmetijam pri njihovem delovanju največ dela pri tehnološkem svetovanju kmetijam ter v zadnjih letih služijo tudi kot pojasnjevalec kmetijske politike kmetom. Vidijo razvoj v dopolnilnih dejavnostih, medtem ko je ekonomska moč kmetij izredno opešana, s čimer so ekonomski prenosi kmetij na novo generacijo izredno oteženi, je še poudaril g. Kadoič. Osebno meni, da bo potrebno v prihodnjih letih prilagoditi kmetijsko politiko, da bo le-ta bolj spodbudna in bo omogočala preživetje, predvsem obrobnim krajem.
2. Bergant je opozoril na veliko različnost same definicije družinskih kmetij po različnih državah, ter tudi znotraj same Slovenije – zaradi česar meni, da bi morala definicija biti v bistvu precej ohlapna, da bi zajela vse različne oblike kmetovanja, ki se v Sloveniji izvajajo. Kot predstavnik alpske družinske kmetije, g. Bergant, vidi oteženo delo gorskega kmeta, ki ima, v kolikor nima še gozda in dopolnilnih dejavnosti, zelo oteženo ekonomsko računico. Nadalje je tudi opozoril na specifiko gorskega kmeta, ki ima popolnoma drugačno, čustveno in zgodovinsko navezanost na svojo zemljo, ki pa bo, ob trenutnem razvoju, premalo za ekonomski vidik in izid mladega kmeta. Želi si najti vzorec podpore v slovenskem okolju za razvoj tega specifičnega načina kmetovanja. Poudarja podporo dopolnilnim dejavnostim, ki omogočajo dodatni zaslužek, ter opozarja, da bi bilo predvsem gorskim kmetom omogočiti lažji nakup mehanizacije za obdelavo zahtevnih terenov, ker je le-ta zelo draga. Sklepno zaključuje, da je potrebno spremeniti tudi odnos do divjadi, ki uničuje živino in drobnico, kar gorskemu kmetu predstavlja ne le škodo temveč tudi izgubo večletnega dela.
3. Redek, kot predstavnik SKS, poudarja, da bi bilo zelo pomembno ustrezno definirati in jasno določiti pravice in obveznosti družinskih kmetij in družinskim kmetijam priznati, da ne delajo zgolj za zaslužek temveč tudi za skupno dobro. V lokalnem okolju se namreč premalo zavedajo pomembnosti in doprinosa kmetov z obdelovanjem okolja – od turizma do videza pokrajin, poleg tega generirajo tudi ekonomske dobrine za obiskovalce. Definicija družinske kmetije se jim zato zdi bistvena – jasne meje, enakost pred inštitucijami ter s tem olajšanje dela, procesov in zagonov novih podjetniških prijemov znotraj družinskih kmetij. Vse to potem vodi v razvoj samega kmetovanja in uspešnosti družinskih kmetij kot takih.

Dogodek se je sklenil s splošno razpravo, kjer so udeleženci izpostavili še dodaten pereč problem, ki ga vidijo tudi pri samem prenosu družinske kmetije na mladega prevzemnika in pozivajo pristojne inštitucije k ureditvi tudi tega področja – z dodatnimi spodbudami, psihološkim svetovanjem in mediacijo ob procesu prenosa.

Druga okrogla miza se je zaključila s sklepnimi mislimi in zaključki, ki bodo pomagali projekt voditi dalje in ga usmeriti na pot rešitve najbolj problematičnih področij, za kar si s samim projektom prizadevamo.